Posavsko štehvanje je tradicionalna etnološka prireditev ljubljanskega Posavja. To je igra, pri kateri neporočeni fantje jahajo na neosedlanih konjih in z železnimi kiji razbijajo lesen sod. Da bi vse teklo čim bolj gladko, se štehvovci že nekaj tednov pred tekmovanjem začnejo pripravljati na skupnih vajah. Za dober rezultat morata biti konj in štehvovec dobro usklajena. Konj mora na štehvovčevo zahtevo pravilno začeti teči, preiti v galop in se na koncu ustaviti. Pri tem mora biti ubogljiv, da ne ovira drugih tekmovalcev in gledalcev. Štehvovec si za štehvanje izbere spremljevalko, ki ji pravimo dečva. Oba sta oblečena v gorenjsko narodno nošo. Dečva med štehvanjem drži štehvovčev klobuk in ga spodbuja. Na dan štehvanja gredo štehvovci z dečvami in konji pred začetkom tekmovanja v sprevodu po vasi, da se pokažejo vaščanom. Na čelu sprevoda gre zapravljivček, na katerem sta harmonikar in štehvovski mojster s spremstvom, za njim se zvrstijo štehovci na konjih, zadaj pa se na lojtrniku pelje štehvovski sod. Ko pridejo na prireditveni prostor, napovedovalec štehvovce, dečve in konje predstavi. In štehvanje se lahko začne. Štehvovec v desnici drži kovan železen kij oz. štehvanj. Dolg je od 40 do 60 centimetrov. Kij ima bunkast ročaj in na koncu zakovano štirioglato konico. Ne sme imeti ostrih robov. Na ročaju ima usnjen pas, ki preprečuje, da bi med tekmovanjem štehvovcu padel iz rok. Vsi tekmovalci imajo enake kije. Z njimi morajo ravnati previdno, saj so sicer zanje ali za konja lahko nevarni. Sod, ki ga razbijajo med jahanjem, je narejen iz lesenih dog in povezan z leskovimi obroči; teh je običajno 14. Okrašen je z belimi, modrimi in rdečimi črtami, v zadnjem času je na njem zapisana tudi številka, ki opozarja na to, za katero štehvanje po vrsti gre. Sod je nasajen na lesen drog na višini dveh metrov. Nasadi se ga tik pred začetkom igre. Konji, s katerimi se štehva, so praviloma kmečki, a v zadnjem času je med njimi tudi nekaj nekmečkih. Niso osedlani, lahko so le pregrnjeni z odejo, ki je nanje pripeta s pasom. Za štehvanje so konji olepšani z barvnimi trakovi, pripetimi v rep in grivo. Proga, po kateri štehvovci jahajo, je na vsaki strani omejena z vrsto nizkih zelenih vej in ograjena z leseno ograjo. Posavsko štehvanje je tekmovanje, ki ga ocenjuje posebna komisija, sestavljena iz nekdanjih izkušenih štehvovcev.
Tekmovalcem dodeljujejo točke za konjev galop, moč udarcev, spust ter razbitje obročev, dog in soda. Vsak član komisije ocenjuje eno prvino. Štehvanje vodi in usmerja štehvovski mojster, izkušen nekdanji štehvovec, navadno tisti, ki se je nazadnje poročil. S pomočniki skrbi za red, da znak za začetek posameznega kroga štehvanja in določi morebitni odmor. Štehvovec prosto jaha, ne drži se za vajeti, ampak ima roke dvignjene in v desnici vihti kij. Ko pridirja do soda, z vso močjo zamahne po njem. V prvih krogih tekmovanja je na sodu le nekaj sledi udarcev, kasneje pa začnejo odpadati obroči, doge in nazadnje še dno. Z razbitjem soda se tekmovalni del štehvanja konča. Ko komisija sešteva točke, štehvovci lovijo lesene obroče, ki jim jih meče štehvovski mojster. Zmagovalca razkrije lovljenje venčka iz suhega cvetja. Štehvovci vnovič dirjajo mimo droga. Za njim stoji žena štehvovskega mojstra, ki edina ve, kdo je osvojil največ točk in tako zmagal. Vsakemu ponuja zmagovalni venček, vendar ga zadnji hip odmakne in ga po navadi šele v tretjem krogu natakne na kij zmagovalca. Štehvovci se zatem z dečvami in konji sprehodijo mimo droga, kjer jim štehvovski mojster in njegova žena ter organizator čestitajo, z njimi spijejo kozarec vina ter jim podelijo nagrade. Štehvovci konje odpeljejo domov in odidejo na veselico. Ta se navadno zavleče pozno v noč. Posavsko štehvanje organizirajo vaščani Savelj, Kleč in Ježice. Zadnja leta ga prireja Strojna skupnost Savlje Kleče, združenje. Za izvedbo štehvanja je potrebnih veliko priprav. Tako člani strojne skupnosti in drugi vaščani vložijo veliko prostovoljnega dela in prostega časa, da se običaj ohranja.
Štehvanje izvira iz Ziljske doline. V Ljubljani so ga Ziljani prvič predstavili leta 1935 v sklopu folklornega festivala Koroški dan na pobudo Franceta Marolta, tedanjega vodje Folklornega inštituta Glasbene matice v Ljubljani. Fantom z ljubljanskega Posavja pa je bila igra tako všeč, da so jo vzeli za svojo. Skozi desetletja je tekmovanje kljub prekinitvi med letoma 1937 in 1954 obdržalo svojo prvotno obliko in se je le malenkostno spreminjalo. Ni povsem jasno, kako se je štehvanje razvilo. Izvor imena je nemški in kaže na prvotni način igre, ko je bilo treba sod zabosti (v nemščini stechen). V Ziljsko dolino v Avstriji naj bi štehvanje prišlo iz italijanskega Vidma in naj bi bilo kmečka oblika rimske viteške igre kvintane, pri kateri so vojaki v na kol nataknjeno lutko v diru zasajali kopje. Viteško tekmovanje je bilo v Vidmu priljubljeno že v 18. stoletju, v Avstrijo pa so to igro prinesli furmani, ki so z Dunaja v Trst vozili preko Vidma in Trbiža, vendar so jo nekoliko preuredili. Jezdeci so v lesen sod zabijali dolg železen kol. Ker pa kol ni bil dovolj oster, da bi se zasadil v les in sod razbil, so namesto tega začeli uporabljati železne kije. V Ziljski dolini je štehvanje organizirano v povezavi z žegnanji in binkoštimi igrami. Etnomuzikolog France Marolt, ki je v tridesetih letih 20. stoletja raziskoval običaje v Ziljski dolini in v knjigi Tri obredja iz Zilje (1935) poleg visokega reja pod lipo in ziljske ohceti predstavil tudi štehvanje, je to konjeniško igro želel pokazati na folklornem festivalu v Ljubljani. Zanjo je navdušil fante iz vasi ljubljanskega Posavja: iz Kleč, Savelj, Ježice, Stožic in Male vasi, ki so veljali za dobre jahače in rejce konj. Prve posavske štehvovce je vodil Janko Snoj, pri vajah za uprizoritev pa je Maroltu pomagal Janez Zwitter iz Zahomca v Ziljski dolini. Vendar se leta 1935 vse ni izšlo po načrtih, saj je bil folklorni festival, na katerem naj bi Posavci štehvali, načrtovan v času spravila poljskih pridelkov. Tako so 6. oktobra na Koroškem dnevu ob slabem vremenu po Cojzovem grabnu, današnji Zoisovi cesti, štehvali Ziljani. 5. julija 1936 je pet Šentvidčanov in štirje Posavci štehvalo na Prosvetnem taboru v Šentvidu nad Ljubljano. Fantje z ljubljanskega Posavja so se istega leta organizirali tudi sami in 13. septembra štehvali pred župniščem na Ježici. 11. julija 1937 so Ježičani štehvali na Prosvetnem taboru v Trnovem.
Nobeden od predvojnih štehvovcev sam ni bil v Ziljski dolini. Kar so vedeli o štehvanju, sta jim povedala in pokazala Marolt in Zwitter. S tradicijo štehvanja in njegovo vsebinsko platjo torej niso bili prav dobro seznanjeni. Zdelo pa se jim je privlačna in zanimiva konjeniška igra. Pri prenosu na ljubljansko Posavje se je tako štehvanje nekoliko spremenilo. Izgubilo je verski značaj in dobilo bolj tekmovalnega: postalo je neke vrste kmečki šport. Spremenile so tudi vloge nekaterih udeležencev in pojavilo se je nekaj novih elementov. Dečve, ki imajo pri ziljskem štehvanju odločilno vlogo pri izbiri zmagovalca, so se umaknile v ozadje, njihovo vlogo pa je prevzela komisija, ki ocenjuje štehvanje in ob koncu tekmovanja določi zmagovalca na podlagi prejetih točk. Medtem ko so pred vojno štehvovci in dečve nosili gorenjske noše, so se v povojnem času želeli bolj zgledovati po ziljskem štehvanju z ziljskimi nošami. Že pred vojno so sicer na štehvanju skušali tudi peti ziljske pesmi in zaplesati kakšen ziljski ples, pa jim to navadno ni uspelo. Tako so kasneje sledili svoji izvedbi prireditve z gorenjskimi nošami.
Pred drugo svetovno vojno so štehvanje zadnjič izvedli v Trnovem, nato pa so v Savljah, Klečah in na Ježici na Maroltovo in Snojevo pobudo zopet začeli s tekmovanjem leta 1954. Snoj je bil ob pomoči Janeza Marklja glavni organizator štehvanja vse do konca osemdesetih let.
Od devetdesetih let naprej števanje organizira Kmečka stojna skupnost Savlje Kleče, združenje, vodi ga vsakokratni predsednik društva.
Povzeto po besedilih o Ziljskem in Posavskem štehvanju Nika Kureta, Nene Židov in avtorjev vsakoletnih biltenov, ki so začeli izhajati po jubilejnem petdesetem štehvanju.
